Zapustil nas je dolgoletni član društva

France Stražar

8. 4. 1935 – 1. 8. 2021

Od njega se bomo poslovili

v soboto, 7. avgusta 2021, ob 11. uri,

iz vežice Sv. Nikolaja na Plečnikovih Žalah.

Po pogrebu se ga bomo spomnili

pri sveti maši v cerkvi na Žalah.

Člani Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan

 

Dragi France,

ko se je v nedeljo ob 12. uri oglasil škocjanski zvon iz cerkve tvoje rojstne vasi in zapel opoldansko molitev, se je sklenil svetal krog tvojega življenja. Po močnem odzvanjanju je vse tišje s teboj utihnil v tišino. Komaj se dobro zavedamo, kako veliko kulturno bogastvo nam zapuščaš — za krepitev duha in v premislek nam vsem.

Še zelo mlad si se poleg službe srečal z ljubiteljsko kulturo. Morda naključje ali tudi ne je bilo, da si se zaposlil kot računovodja v največjem slovenskem hramu kulture —Cankarjevem domu v Ljubljani. Ni lepšega kot to, da si lahko služboval v domu z imenom Ivan Cankar, katerega pesmi si vzljubil že od rane mladosti. Režija, odrska izraznost in lepa beseda so te najbolj privlačili, zato ni naključje, da si zbral mlade somišljenike okoli sebe, in na sicer majhnem odru ste postavili številne gledališke predstave. Prostor pa je bil dovolj velik, da si vžgal srca mladim in jih vzpodbudil ter navduševal za rast gledališča. Upravičeno si bil ponosen, da se je ustanovilo kulturno društvo z imenom Miran Jarc Škocjan — prav to ime si izbral sam, ker si pesnika Mirana Jarca izjemno oboževal. Rad si imel svoj kraj in svojo vasico, kar si večkrat izpovedal v svojih pesmih. Zapustil si nam izjemne pesniške zbirke, a je še veliko pesmi napisanih in ne izdanih. Sedaj čakajo na tvoji delovni mizi, da jih kdo odreši in bodo prišle do sorodnih src poezije. Poleg pesnitve, v katere si tkal svojo pesniško dušo, včasih srečo in drugič žalost, pa navdušenje in radost, si z vsem srcem živel za naše domače gledališče. Kaj ti je bilo bližje - gledališče ali poezija - nam nisi nikoli zaupal, a vemo, da nisi niti en sam dan preživel brez tebi tako ljube kulture. Še posebej si bil ponosen na poletno gledališče, pa na vse nas, ki smo skupaj soustvarjali številne in mogočne predstave.

Ko pa je prišel čas za mladega fanta, si se odločil za še eno in najmočnejšo ljubezen. Spoznal si dobro in ljubečo Marjeto, s katero sta si z vso vnemo, kar jo mlad človek premore, zgradila dom in v ta dom sta prinesla svoje tri srčne otroke. O, koliko sreče, koliko veselja, koliko ljubezni si doživel v krogu svoje ljubljene družine. O Bog, kako nam je žal, da je ta škocjanski zvon prekmalu zapel.

Zapuščaš vse, kar si imel tako neizmerno rad: družino, poezijo in do zadnjega diha tudi naše gledališče. Ob toliki zapuščini te ni mogoče pozabiti, dragi France. Sedaj bo brez moža in skrbnega očeta pust in prazen tvoj dom; prazni bodo tudi lističi, kamor si zapisoval svoje misli; prazno in pusto bo tudi gledališče na Studencu. Imeli smo te radi, France, zato boš ostal zapisan z velikimi črkami v naših srcih. Zbogom, dragi naš France.

''V dnevih mladosti sem vzljubil pesem, ki zvon jo škocjanski je pel.
Tebe vasica bom ljubil, dokler kdor koli bo v tebi živel. ''

(France Stražar)

Iskreno sožalje v imenu Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, domačim in vsem, ki smo ga imeli radi!