Opera Seviljski brivec (1816) skladatelja Gioachina Rossinija predstavlja vrhunec in zaključek razvoja opere buffe. Delo temelji na komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa, odlikujejo pa jo jasno strukturirana glasbeno-dramaturška zasnova, izrazita povezanost med glasbo in odrskim dogajanjem ter značilni ansambli in izjemen finale.

Seviljski brivec je ena najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih oper vseh časov. Zaradi melodične iznajdljivosti, ritmične živosti in zahtevnih vokalnih partov, zlasti za koloraturni mezzosopran, bariton in bas, je stalnica opernega repertoarja.

Delo odlikuje izjemno dinamična dramaturgija, v kateri se dogajanje razvija z nizom hitrih, pogosto kontrastnih situacij ob stalni interakciji solističnih in ansambelskih številk. Glasbeni jezik zaznamujejo jasno oblikovani liki, ekonomična raba recitativa in stopnjevanje napetosti s t. i. Rossinijevim crescendom. Ansambli imajo ključno vlogo pri urejanju glasbenega toka in dramaturškem zaokroževanju prizorov. Delo kaže tudi visoko stopnjo sinhronizacije med odrskim gibanjem in glasbeno strukturo, kar ustvarja močno povezanost med narativnim in glasbenim slojem. Prav zaradi teh značilnosti Seviljski brivec ostaja temeljno delo operne literature in trajna oblika operne komedije.

Zgodba spremlja grofa Almavivo, ki pride v Sevillo in skuša s serenado osvojiti Rosino, vendar brez uspeha. Spozna Figara, iznajdljivega brivca, ki pozna vse mestne skrivnosti, ter mu zaupa svojo ljubezen do Rosine. Figaro mu predlaga načrt preoblačenja, da bi se približal dekletu, ki živi pod strogim nadzorom doktorja Bartola. Medtem Rosina uspe poslati pismo »Lindoru« (Almavivi v preobleki) in izrazi željo po pobegu. Bartolo in don Basilio skušata grofa ustaviti s klevetami in pospešiti poroko. Almaviva se preobleče v pijanega vojaka in stopi v hišo ter vzpostavi stik z Rosino, nato pa se v drugem dejanju pojavi še kot učitelj glasbe. Figaro pomaga organizirati pobeg, Basilia pa podkupijo, da odide. Bartolo skuša Rosino prepričati, da jo Lindoro vara, vendar Almaviva razkrije svojo pravo identiteto. Ob pomoči Figara in notarja se Almaviva in Rosina na koncu poročita, in to še preden Bartolo uspe preprečiti poroko.

Vodilna solista ansambla ljubljanske Opere Nuška Drašček in Rok Bavčar pod dirigentskim vodstvom Ayrtona Desimpelaerja in v režiji Marina Blaževića bosta Seviljskega brivca predstavila v dinamični in sodobni, t. i. semi-staged izvedbi z orkestrom na odru, kar omogoča neposrednejši in intenzivnejši odnos med glasbeniki, pevci in občinstvom.

Vizualna komponenta ostaja izrazito gledališka – s kostumi, scenografijo, odrsko razsvetljavo in jasno oblikovano režijo – medtem ko je izvedba osredotočena na proscenij in ustvarja komunikativen prostor igre. Takšen pristop omogoča večjo preglednost dogajanja ter poudarja igralsko izraznost in virtuoznost Rossinijeve glasbe.

 

Grof Almaviva: Dejan M. Vrbančič

Bartolo: Klemen Gorenšek k. g.

Rosina: Nuška Drašček

Figaro: Rok Bavčar

Basilio: Peter Martinčič

Fiorello: Robert Brezovar

Berta: Rebeka Radovan

Poveljnik straže: David Čadež

 

Zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana

 

Glasba: Gioachino Rossini

Libreto: Cesare Sterbini

Dirigent: Ayrton Desimpelaere

Režiser, dramaturg in oblikovalec svetlobe: Marin Blažević

Scenografija: Matjaž Arčan, Marin Blažević

Kostumografinja: Sandra Dekanić

Lektor: Marja Filipčič Redžić

Prevod libreta: Niko Štritof

Prevod za nadnapise: Jelena Planinšec

Zborovodja: Željka Ulčnik Remic

Koncertni mojster: Gregor Traven

Asistent dirigenta: Jakob Barbo

Asistent režiserja: Simona Pinter

Korepetitorji: Kayoko Ikeda, Višnja Kajgana, Irena Zajec, Irina Milivojević, Stefan Pajanović

Korepetitorica zbora: Marina Đonlić

Šepetalca: Dejan Gebert, Urška Švara Kafol

Inspicient: Tomaž Čibej